»Znova se počutiš kot otrok. Na odru si v nekem varnem okolju, kjer pa lahko počneš igrive norčije. Lepo nam je bilo delati to predstavo, nismo bili pod pritiskom, igrali smo se igro.«

»Vse malomeščane v tej situaciji oblije ista groza in vedno je zanimivo, kako se bodo liki v taki situaciji obnašali.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Pretresale so nas strahovite turbulence, znašli smo se v črni luknji, bili na robu prepada, a nismo obupali.«

»Najlepše je doma.«

»Včasih je samo slutnja. Brez zunanjih znakov, indicev, namigov, dokazov, vzrokov, razlogov ali pojasnil, vseeno je nekaj oprijemljivega. Nekaj nejasnega, a hkrati izrazitega.«

»Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala.«

»Na žalost pa dogovor ni bil spoštovan v primeru tenoristove arije v tretjem dejanju, kar je gospa Gheorghiu glede na svoje močno stališče do te teme razumela kot osebni napad.«

»Ta predstava je res odmevala, neizmerna hvala Vitu in celotni ekipi. Če ujameš to magijo, če se to odpre, ta Aladinova svetilka, potem plešeš, plešeš … plešeš svoj ples in to se vrtinči in vihari. Res užitek. Ko igralec začuti, da občinstvo diha, potem ni drugega, kot da ga pelješ v teh saneh dol po strmini.«

»Nič od tega nisem prej igrala, a res ima to poseben čar, da lahko vse sami zaigramo. Na začetku je bilo zaradi tega malo stresno, a zdaj, ko smo utečeni, je zelo luštno.«